Top news
/ /(Kolumna) Je Cimos res za stečaj?

(Kolumna) Je Cimos res za stečaj?

Borut-Pahor-v-Cimosu-2

Cimos je že kar nekaj časa skoraj sinonim za podjetje v težavah, izgubljena delovna mesta in državno pomoč, zadnje dni pa njegovo reševanje obremenjujejo še Hrvaške zahteve. Vsak komentar govori o velikih izgubah družbe, veliki nevarnosti za stečaj in predstavljanju, kako je nakup s strani Italijanov edina rešitev. To razumljivo zbuja odpor pri ljudeh, ki se vidijo v vlogi davkoplačevalca za pokrivanje vseh teh izgub. K sreči je zgodba Cimosa precej drugačna, le da o njej vemo bolj malo.

Ne glede na vse težave, s katerimi se družba srečuje zadnja leta, poslovanje Cimosa ves čas poteka in družba še vedno daje delo več kot 4.000 zaposlenim. To jo uvršča med večja industrijska podjetja v naši državi, čeprav so v zadnjih letih odprodali nekatere proizvodne obrate in deloma tudi skrčili obseg poslovanja. V proizvodnji delov za avtomobilsko industrijo so vseeno ohranili status vrhunskega dobavitelja, čeprav dolgotrajna sanacija in medijsko strašenje tudi s stečajem družbe, razumljivo vnašajo nemir in nelagodje med kupce.

Ob tem je pomembno, da je tekoče poslovanje (denarni tok) družbe ves čas pozitivno, da torej z zaslužkom uspevajo pokrivati vse stroške, vključno plače. Izguba o kateri se pogosto govori, izhaja samo iz odpisovanja posameznih bilančnih postavk in obračuna obresti. Od nastopa krize v letu 2008, torej v najbolj zahtevnem obdobju za gospodarstvo, je Skupina Cimos ustvarila kar milijardo evrov dodane vrednosti ter namenila preko 700 milijonov evrov za plače. Samo v družbah v Sloveniji je bilo za okoli 430 milijonov plač (približno 270 neto izplačil ter 160 milijonov plačila davkov državi) in to v celoti pokrito s prodajo proizvodov. Pogosto se izpostavlja tudi 126 milijonov državne pomoči, a iz poročil se vidi samo okoli 30 milijonov posojil s poroštvom države v letu 2013, ki pa bodo lahko poplačane ob prodaji družbe.

Ti podatki kažejo na velik pomen ter tudi dosežke družbe. Zaradi tega so razprave o varianti stečaja popolnoma nesprejemljive in kažejo samo na nesposobnost odgovornih, da na najbolj optimalen način zagotovijo nadaljevanje poslovanja družbe. Družba ima finančne težave (problem ustreznega financiranja), a te ne smejo prevladati, kadar ima družba produkt in trge, kamor lahko svoje izdelke prodaja s pozitivnim zaslužkom. V takšnih razmerah je tudi za banke prva skrb, da se podjetju omogoči nadaljevanje poslovanja, saj je to najboljši garant za poplačilo njihovih obveznosti na dolgi rok. Potrebna je hitra sanacija, potem pa čas za poplačilo – ne pa obratno: dolgotrajno iskanje načina sanacije, dokler podjetje vmes ne izgubi že skoraj vse svoje tržne prednosti.

Seveda je na mestu vprašanje, kako in zakaj je družba zašla v tako velike finančne težave, ki krojijo usodo celotne Skupine že več kot pet let.

V obdobju hitre gospodarske rasti celotnega slovenskega gospodarstva (2002-2008) so to v Cimosu še bolj izkoristili, saj so obseg poslovanja v tem času povečali kar za okoli trikrat in v letu 2011 realizirali že 450 milijonov evrov letnih prihodkov. Hitra širitev je obsegala tako nakupe podjetij v izbranih dejavnostih ter lastni razvoj in naložbe. Pri tem so bili posebej aktivni v državah nekdanje Jugoslavije, saj so imeli obrate na Hrvaškem, Srbiji in Bosni, kjer je delalo okoli 4.500 zaposlenih od skupaj 7 tisoč.

Imel pa je ta hiter razvoj družbe eno pomembno »napako«. Delovanje tako obsežne skupine podjetij (30 družb) in ustvarjanje takšne dodane vrednosti zahteva tudi precej sredstev. Na vrhuncu je celotna Skupina Cimos za svoje delovanje potrebovala okoli 500 milijonov sredstev – okoli 400 milijonov za proizvodne prostore in strojno opremo ter 100 milijonov za zaloge (terjatve so financirali dobavitelji). Glede na izkazane rezultate in število delovnih mest je takšen obseg potrebnih sredstev normalen in primerljiv s podobnimi proizvodnimi podjetji. Težava pa je bila v tem, da so vse potrebne finančne vire v družbi zagotovili z najemom posojil. Ob le 100 milijonih kapitala je družba do leta 2010 postopno najela pri bankah kar 450 milijonov evrov posojil. Celotni razvoj in širitev je bil torej financiran samo s sposojenimi sredstvi, katere so banke redno obnavljale, podaljševale in odobravale nove vire (ter seveda pridno zaračunavale obresti, ki se jih je samo po letu 2008 nabralo za 200 milijonov ali skoraj polovico bančnega dolga).

Takšno obnavljanje posojil je bila v Sloveniji dokaj pogosta praksa, saj se je na primer v letih 2006 in 2007 podjetjem podaljšalo kar 85 % vseh kratkoročnih kreditov in to prakso so tako podjetniki kot bankirji sprejeli kot nekaj običajnega ter trajnega. Tudi v Cimosu (in bankah) pa so spregledali nevarnost in tveganja, da se uspešnost poslovanja lahko poslabša ali da banke ne bodo več mogle podaljševati posojil. Najeta sredstva je imela družba vložena v zidove in stroje in jih je stalno potrebovala, če je želela poslovati in zagotavljati 7.000 delovnih mest.

Z nastopom krize se je zgodilo ravno to – bankam je zmanjkalo virov iz tujine in so zahtevale denar nazaj, kar pa pri Cimosu brez novih posojil ni bilo mogoče. In ko se podre zaupanje v družbo, ko banke zaskrbi možnost vračila posojil, novih posojil pa ni možno dobiti, se družba dobesedno sesuje ne glede na njeno siceršnjo uspešnost. V izogib temu, bi morala družba za svojo rast zagotoviti vsaj dve tretjini kapitalskih virov, vložkov delničarjev, in večjih težav Cimos ne bi imel. Torej isti denar, le v drugačni obliki. Na žalost pa je bila ob streznitvi narejena še druga napaka – namesto, da bi finančno strukturo takoj izboljšali in vsaj dve tretjini ali kar celotno posojilno financiranje spremenili v kapital, je trajalo pet let, da je prišlo do te spremembe. Vmes pa je družba v pogajanjih z dobavitelji in prepričevanju kupcev samo izgubljala na kondiciji in v razvojnem smislu, kar se lahko nadomesti samo v daljšem obdobju in ob precejšnjih dodatnih stroških. To je slabo tudi za banke, ekonomske lastnice Cimosa, ki bodo na koncu za svoje terjatve iztržile manj kot bi sicer ob takojšnji sanaciji financiranja.

Cimos je vsekakor družba, ki ima velike potenciale in nanje računa tudi italijanski kupec. Verjetno ima izkušnje in znanje iz te dejavnosti, kar bo nadgradilo dosedanje sposobnosti družbe. Kot se da razumeti izjave vodstva, je družba lani ustvarila preko 30 milijonov evrov denarnega toka (EBITDA), glede na obseg prodaje ter dogovorjene posle, pa se bo ta zaslužek pričakovano še povečal. Verjetno pa so ob tem odpisali še kake naložbe ter izkazali izgubo. To družbi seveda znižuje ceno in po informacijah naj bi Italijani zanjo plačali v celoti le okoli 100 milijonov evrov (kupnina ter prevzem posojil). Glede na dosežke in potenciale je ta številka vsekakor nizka (če drži), a najbrž ta trenutek ni nikogar, ki bi si upal vstopiti v družbo ob vsej medijski izpostavljenosti.

Glede na dosežene rezultate ima torej Cimos dobre obete za nadaljevanje poslovanja, le na ustrezen način bi morali regulirati finančne obveznosti. Banke (praktično gre samo za državne banke) bi morale večji del svojih terjatev konvertirati v kapital ter tako oblikovati kvalitetno finančno strukturo družbe. S časom ter ponovno rastjo Cimosa na zdravih finančnih temeljih bodo za svoj vložek lahko dobile precej več kot danes. Glede na to, da banke tega denarja danes tako ne potrebujejo (kam pa ga lahko sploh plasirajo z nekim zanimivim donosom?), bi bilo zanje ugodneje, da s prodajo čakajo. Zaradi tega tudi odstop Italijanov od nakupa ne bi bil neka katastrofa, prej obratno.

A na žalost se vsi bankirji teh starih poslov želijo samo čim preje znebiti in naložbe prodati, namesto da bi v njih videli lepe priložnosti za zaslužke. Tako kot jih kupci iz tujine, ki vsekakor v takšne nakupe ne vstopajo zaradi neke ljubezni in skrbi za delovna mesta v Sloveniji (kar je seveda popolnoma logično in razumljivo). Izgleda, da se iz Heliosa nismo še nič naučili.

Bine Kordež

 

 

Sorodne vsebine

Top na spletu