Top news
/ //Kraja desetletja ali asistiranje državnih organov Pro plusu pri prisilnem “obdavčenju” gledalcev

Kraja desetletja ali asistiranje državnih organov Pro plusu pri prisilnem “obdavčenju” gledalcev

proplus-avk-tabla

Medijska mrežna monopolizacija in destrukcija medijskega prostora, predvsem ko gre za manjše televizije in kabelske operaterje, kot posledica kartelnega dogovora, po katerem bodo gledalci prisilno obdavčeni s plačevanjem “premium” paketa Pro Plusa, o kateri smo pisali že včeraj, očitno pušča popolnoma hladne glavne institucije v države, kot so AVK (Agencija za varstvo konkurence), AKOS (Agencija za komunikacijska omrežja in storitve),  Ministrstvo za kulturo in ne nazadnje Ministrstva za gospodarstvo. Na koncu koncev pa tudi izvršilno oblast, vlado in parlament ter politične stranke. Nenazadnje bi zadeva morala zanimati tudi NPU in KPK,

Še najbolj so se dvignili gledalci, ki bodo monopol kmalu čutili na denarnicah oziroma na računih. Edina civilna organizacija, ki je vsaj opozorila na problem, je ZPS (Zveza potrošnikov Slovenije), ki je zahtevala, da se da gledalcem možnost plačljivega programa Pro Plusa. Zakaj je kartelni dogovor tudi stvar Ministrstva za kulturo? Zato, ker bo popolnoma uničil ali onemogočil manjše televizijske komercialne programe, ki bi prav tako po ključu “fair share” morali dobiti sorazmerni delež denarja, ki ga je Pro Plus dobesedno zaplenil zase.

V konkretnem primeru ne gre samo za kršitev Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, ampak tudi za kršitev Zakona o medijih, kjer so kabelski operaterji do sedaj od vseh domačih komercialnih televizij zahtevali plačilo za to, da so vključene v programsko shemo pod enakimi pogoji. Ni mi jasno, kako bodo Pro Plusu in njihovim komercialnim programom plačevali po 5 evrov, oziroma približno 30 milijonov letno, medtem ko bodo IP operaterji od drugih zahtevali, da plačujejo distribucijo signala.

112-clen-zmed

Zanimivo je, da so že na začetku leta 2014 komercialne televizije, vključno s Pro Plusom in RTV Slovenijo, imele na mizi osnovni dogovor za ustanovitev nove kolektivne organizacije izdajateljev programov. Cilj pogajanj s kabeljskimi in IPTV sistemi, ki redistribuirajo TV programe, je bil doseči tarifo 2,5€ po naročniku, za pravice retransmisije vseh slovenskih TV programov, ki oddajajo na MUX-u. Glede na takratne informacije, kabelski operaterji in IPTV operaterji za praktično ne-gledane (»share«) programe v povprečju plačujejo 0,1 EUR na naročnika. Torej bi bila primerna cena za repertoar, cca 2,50 EUR na naročnika, za posamezni IP priključek. Izdajatelji televizijskih programov naj bi se zavezemali, da bo delitev zbranih sredstev iz naslova kolektivnega uveljavljanja naših individualnih pravic, za prvo leto, potekla na podlagi povprečnega letnega SHR% (vir: AGB-Nielsen za prvo leto) in sicer po odbitju stroškov.

Seveda bi bil omenjeni predlog bistveno cenejši za operaterje, ki bodo sedaj morali podražiti svoje pakete, da bodo pokrili 30 milijonov namenjenih Po Plusu. Pro Plus bi v vsakem primeru dobil polovico denarja, vendar ne 5 evrov, ampak cca 1,2 evra, medtem ko bi si ostali skupaj ali brez RTV – Slovenija dobili drugo polovico ali približno 1,2 evra po ključu, ki bi pač ustrezal teži programa, v smislu gledanosti. Sedaj pa gre ves denar Pro Plusu, ki že tako ali tako pobere ves denar na trgu od oglasov, ostale manjše televizije, pa praktično ostajajo brez možnosti preživetja.

Sistem v civiliziranih državah, kjer se (predvsem v ZDA) televizijski programi financirajo s plačili kabelskih operaterjev,  je postavljen tako, da vsi participirajo sorazmerno z deleži gledanosti. Pa če pustimo ZDA in vzamemo nekatere evropske države, je model podoben. Ni mogoče bolje opisati modela kot je to narejeno na Danskem, kjer se od kabelskih operaterjev pobere cca 3,6€ na priključek. V to ne spadajo tematski kanali (tuji, domači, športni…).  Denar se porazdeli na podlagi dogovora, ki se ga že 15 let ne menja. Televizije dobijo vsaka svoj “fair share”, to pomeni, da dobijo, glede na njihovo razmerje gledanosti, sorazmerni delež. Denar je po “tihem dogovoru” namenjen novim vsebinam in ne dobičkom, ker edino na ta način spet pride nazaj, saj ljudje gledajo domač program, plačajo kabelsko naročnino, kabli plačajo pravice in denar od pravic gre v produkcijo (nadaljevanke, raziskovalno novinarstvo. Televizije ohranjajo svojo neodvisnost in tekmujejo na trgu ter s tem izboljšujejo kakovost ponudbe vsebin naročnikom.

Vladimir Vodušek

Podrobneje o danskem modelu v prilogi:

danski-model